Photo by: Šimen Zupančič
»Masaža je verjetno najstarejša in tudi najnaravnejša oblika zdravljenja. Poznale so jo vse stare kulture in ohranila se je do danes. Kadar nas kaj zaboli ali pa se udarimo, se podrgnemo po mestu bolečine. Tudi živali si ližejo rano, s tem jo drgnejo in vsaj trenutno omilijo bolečino. Hipokrat je zapisal: »Zdravnik mora znati marsikaj, še zlasti pa drgniti. Kajti z drgnjenjem lahko utrdimo razmajan sklep in razrahljamo otrdelega.«
V starem veku je bila masaža eno najpomembnejših sredstev za lajšanje bolečin in zdravljenje. V srednjem veku so bili ‘meseni užitki’ prepovedani, zato v Evropi masaža ni bila zaželena. A po padcu Rimskega imperija so zdravilske tehnike, tudi masaže, razvijali Arabci. Avicenna, arabski filozof, je v 11. st. n. š. v svojem delu Kanon medicine zapisal, da je cilj masaže razprševanje oslabljenih snovi, ki jih najdemo v mišicah in jih telesna vadba ne more pregnati. Njegovo delo Kanon (qanun = zakon) medicine je zelo pomemben dokument, napisan v arabščini, ki so ga kasneje prevedli v veliko jezikov (perzijski, latinski, kitajski, hebrejski …). Kanon so kot učbenik uporabljali na številnih medicinskih šolah. Velik del knjige je bil preveden v kitajščino pod naslovom Recepti naroda Hui. Prav tako je Kanon postavil temelje obliki tradicionalne medicine, ki se izvaja v Indiji (Unani medicine). Tako nam je lahko popolnoma jasno, zakaj so si določene tehnike tako zelo podobne.«